Radio Študent, 16. november 2014 ― Lahko je ujeti gledalčev pogled, težje pa ga je zadržati. Recept za to z lahkoto ponujajo raziskave nevroestetike, uspešne primere daljšega zrenja podob pa zasledimo tudi med obiskovalci fotografske razstave Vidno nevidno. Ta se je pred mesecem dni odprla v Centru sodobnih umetnosti Celje. Njena vsebina je naslovu navkljub jasno podana v petih zaokroženih sklopih, ponuja pa jo enaindvajset fotografov. Ti po besedah kustosinje Irene Čerčnik »uporabljajo jezik, s katerim gledalca zadržijo«. Temu prikimavamo. Kakšni so torej ti specifični načini vzpostavljanja vidnega in vednega? Naša trditev je sledeča: fotografi s preigravanjem motivov vidnost zapirajo v nevidnost. To počno tako na percepcijski kot na širši družbeno kontekstualni ravni. Zavoljo vsesplošne kvalitete pa prvi pogled zadržijo dovolj dolgo, da se nevidnost vsebine in nevednost gledalca tudi uspešno razrešita. Prva soba in hkrati prvi vsebinski sklop sta posvečena naravi. Slednja je pod vplivom naseljevanja in strupenih emisij svojo osnovno podobo ohranila le navzven. Dvig vodne gladine, nepitnost in njena razdiralna moč so opazni predvsem v prisotnosti človeka. Ta je lahko mišljena kot resnični vzrok naravnih sprememb in hkrati tudi kot motivna figura same fotografije. Če Peter Koštrun z roba jezera »monejevsko« beleži premike svetlobe, Ciril Jazbec predstavlja njegov kontrast. Z gladine morja se dviga ribič, ki mu bo zaradi poplavljenega otoka kmalu ostal le še čoln. Osnova obeh fotografov je zato enaka: negibna gladina z zalitimi trstikami in nad njo nebo. Toda kaj, ko so trstike v Jazbečevem primeru le vrh globalnega segrevanja, tisto, kar je še ostalo vidno nad vodo … Drugi sklop postopoma prehaja iz naravnega v družbeno, prehodi pa se dotikajo predvsem smrti v fizičnem in socialnem smislu. Lahko bi dejali, da gre za »neprisotno prisotnost«, spominske sledi, ki so prepuščene zgodovinjenju. Medtem ko Robert Hutinski na dveh identičnih ozadjih dobesedno izniči figuro in njeno usodo, sta